Lúna je Zemljin edini naravni satelit. Povprečna oddaljenost Lune od Zemlje je 384.403 km, približno 30,13 Zemljinih ekvatorskih premerov, zato odbita sončna svetloba z njenega površja doseže Zemljo v približno 1,255 sekunde. Njena trenutna tirna oddaljenost povzroča, da je njena navidezna velikost skoraj enaka Sončevi, kar se kaže v popolnih Sončevih mrkih. Premer Lune znaša 3476 km, s čimer je Zemljina Luna peti največji naravni satelit v Osončju, tako po premeru, kot po masi. Pred njo so Ganimed, Titan, Kalisto in Io. Luna je največji naravni satelit Osončja glede na matični planet, saj je njen premer velik 1/4 Zemljinega, njena masa pa je 1/81 Zemljine. Je drugi najgostejši naravni satelit za Io. Lunin tir je sočasen z Zemljinim vrtenjem, tako da opazovalec na Zemlji vidi vedno isto stran Lune. Za bližnjo stran Lune so značilna temna ognjeniška morja med svetlimi starodavnimi skorjastimi gorami in izrazitimi udarnimi kraterji. Čeprav je navidezni sij Lune za Soncem največji, je njeno površje dejansko zelo temno, s podobnim odbojnim koeficientom kot ga ima premog. Njena pojava na nebu in njene stalne mene so že od nekdaj pomembno kulturno vplivale na jezik, koledar, umetnost in mitologijo. Lunino gravitacijsko polje povzroča plimovanje in minutno daljšanje koledarskega leta. Simbol Lune je srp (Unicode: ☾ in ☽).
Prvi človeški predmet, ki je padel na Lunino površje, je bila sonda Luna 2 v letu 1959. Prve fotografije nam nevidne druge strani Lune je istega leta naredila Luna 3. Prvo vesoljsko plovilo, ki je opravilo mehak pristanek, je bilo Luna 9 leta 1966. Prva človeška odprava v Lunino tirnico je bila odprava Apollo 8, prvič pa je nanjo stopil človek leta 1969 s krova odprave Apollo 11. Je edino nebesno telo poleg Zemlje, na katerega je do sedaj stopil človek. Nasine odprave Programa Apollo so prinesle na Zemljo več kot 380 kg lunarnih skal. Z njihovo pomočjo so lahko razvili podrobno geološko sliko nastanka Lune, (ki naj bi nastala nekako pred 4,5 milijardami let v velikem trku), tvorbo njene notranjosti in njene kasnejše zgodovine. Od zadnje odprave Apollo 17 leta 1972 so na Luni pristala le vesoljska plovila brez človeške posadke. Od leta 2004 so na Luno poslale vsaka svoj lunarni orbiter Japonska, Kitajska, Indija, ZDA in Evropska vesoljska agencija. Ta plovila so potrdila odkritje obstoja vodnega ledu v stalno zasenčenih kraterjih na tečajih in omejenega v lunarnem regolitu. Načrtujejo še več odprav na Luno. Luno po dogovoru o odprtem vesolju lahko za mirnodobne namene raziskujejo vsi narodi.
